Frančiškovska konferenca- Študijski dan
Predavatelj p. Danilo Holc, pričevalec br. Dominik Papež spremljanja umirajočega.
V soboto 5. aprila 2025 smo se na povabilo Frančiškovske konference Slovenije udeležili Študijskega dne, ki je bil namenjen vsem, ki živimo iz karizme sv. Frančiška Asiškega in vsem tistim, ki jih privlači lik tega svetnika. Tema Študijskega dneva je bil FRANČIŠKOV TRANSITUS, v pričakovanju jubilejnega leta Frančiškove smrti. Dogodek so gostili bratje kapucini v Štepanji vasi, katerim izrekam prisrčno zahvalo za odlično organizacijo dogodka ter za njihovo gostoljubnost!
Sam dogodek se je pričel s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju nekaterih drugih duhovnikov vodil p. Milan Kos, OFMConv. Po maši je sledil čas za kavo in za dobrote, ki so jih pripravile sestre KB Štepanja vas. Ob tem smo imeli priložnost poklepetati z ostalimi brati in sestrami.
Nato smo odšli v župnijski dom, kjer smo ob 11.30 imeli predavanje, ki ga je vodil p. Danilo Holc, OFMConv. Spregovoril nam je o zadnjem obdobju Frančiškovega življenja. Tako je pater Danilo v uvodnem delu navzočim prebral poročilo o smrti sv. Frančiška, ki ga je napisal
sv. Bonaventura. Iz tega poročila razberemo, da je Frančišek ob smrti sklical vse svoje brate in jih tolažil. Spodbujal jih je k božji ljubezni, potrpežljivosti, k uboštvo in k zvestobi sveti rimski Cerkvi. Pri tem je sveti evangelij postavil nad vsa druga pravila. Nato je sklenil roke v
obliki križa in blagoslovil vse brate in jih blagoslovi v moči Križanega. Dejal jim je »Ostanite trdni o vsi sinovi v Gospodovem strahu in vedno vztrajajte v njem. In ker prihajajo skušnjave in stiske, blagor tistim, ki vztrajajo na poti, ki so jo začeli. Jaz pa hitim k Bogu in vas vse priporočam Njegovi milosti«. Nato je ukazal naj mu prinesejo evangeljsko knjigo in mu preberejo odlomek iz Janezovega evangelija, ki se začne pred velikonočnim praznikom. Frančišek je nato vzkliknil skupaj s psalmistom: S svojim glasom kličem k Gospodu, s svojim glasom prosim Gospoda in ga molim do zadnjega zdiha. Pravični me bodo obdali, ko mi boš povrnil z dobrim.« Nato je njegova duša zapustila telo in sv. Frančišek je zaspal v Gospodu.
Besedilo za opis svetnikovega poslavljanja od sveta črpamo v Frančiškovih spominih (Asiški kompilaciji). Tovrstno besedilo je zbirka več avtorjev v njem pa je opisana predvsem Frančiškova smrt; njegova potreba po spremljanju in tolažbi navzočih bratov. Spomini so
razdeljeni na dva dela: na Frančiškovo bivanje v škofovski palači ter na Frančiškovo bivanje v Porcjunkuli. Pomemben je predvsem drugi del, kjer Frančišek blagoslavlja mesto Assisi, ko pravi naj bo Assisi »vedno kraj in bivališče tistih, ki Te poznajo in slavijo Tvoje blagoslovljeno ime«. Ob smrti je želel biti pokopan obrnjen proti Assisiju, saj se je v tem mestu srečal z Bogom. Frančišek je tudi želel, da mu ob smrti brata Angel in Leon pojeta pesem Hvalnico stvarstva z dodano kitico o smrti (»Dobrodošla moja sestra smrt«); Frančišek je bil namreč pesniška duša in se je preko pesmi znal najbolje izražati. Želel si je tudi, da bi ga obiskala gospa Jakoba iz Rima in mu prinesla tuniko za pokop ter sladkarije, ki mu jih je dala, ko je bil v Rimu.
Kar morebiti preseneča ob poslednjih trenutkih sv. Frančiška je njegova človeškost. Frančišek je sprejel svoje stanje, svojo skorajšnjo smrt, kljub temu pa je čutil potrebo po tem, da ga v poslednjih trenutkih zemeljskega življenja bratje spremljajo, da so ob njem.
V uradni Frančiškovi biografiji, ki sta jo napisala Tomaž Čelano in sv. Bonaventura pa gre za besedilo v katerem je Frančišek predstavljen iz vidika večnosti, saj je izpostavljena njegova svetost. Sveti Bonaventura v Legendi Maior izpostavlja, da gre pri Frančiškovih poslednjih
trenutkih življenja za smrt svetnika, ki je bil podoben Kristusu (»Alter Christus«); gre torej za hagiografijo, ki opisuje Kristusovo podobo v Frančišku. Kot takega so ga prepoznavali njegovi bratje, saj jih je vodil h Kristusu. Frančišek si je ob smrti želel, da bi bil gol na zemlji, da bi se tako gol boril s svojim sovražnikom (hudičem), predvsem pa si je želel biti upodobljen po križanem Kristusu, saj je ta gol in ubog visel na lesu križa. Frančišek je iz svoje smrti naredil bogoslužje. S kruhom je pri »zadnji večerji« bratom izkazal ljubezen ter želel slišati odlomek iz Janezovega evangelija. Sam Tranzitus se je nato zgodil 3. oktobra 1226. Gre za izpolnitev resnice o popolnem posnemovalcu Kristusa, resnice, ki se je nakazala s Frančiškovim prejetjem Kristusovih ran ter se izpolnila v trenutku Frančiškove smrti.
Pater Danilo nam je nato spregovoril o dveh Frančiškovih oporokah. Prva je Sienska oporoka, ki je bila kratka in je bila napisana maja leta 1226. V njen Frančišek spodbuja svoje brate k bratski ljubezni ter medsebojnemu spoštovanju. Spodbuja jih tudi k ljubezni do gospe Uboštvenosti ter k podrejenosti predstojnikom in klerikom svete Cerkve. Frančiškov red je torej red kjer je prisotno uboštvo brez privilegijev, kjer si bratje vsakdanji živeš prislužijo z delom, po potrebi tudi s prošnjo po miloščini. Druga oporoka je bila napisana avgusta oz.
septembra 1226. V njej Frančišek jasno pove, da ne gre za drugo vodilo temveč, da gre za opomin, spomin in za spodbudo, da bi bratje živeli svojo vero bolj katoliško, bili bolj povezani s Cerkvijo. Sklepni del te oporoke je bistvenega pomena, saj brat Frančišek kliče brate k spravljenim odnosom. Gre tudi za spravo s samim seboj, za kenezo (izničenje samega sebe), ki omogoča pravo rast. Brate kliče tudi k popolnemu veselju v potrpežljivosti in bratstvu. Poleg tega da Frančišek ostaja brat, mora ostati tudi zvest samemu sebi saj je ohranjevalec karizme. Frančišek si poleg tega želi, da bi bratje bolje spolnjevali Vodilo; da bi bratje skupaj brali Vodilo in oporoko. Frančišek tako z oporoko potrdi pravno veljavnost Vodila.
Pri Frančiškovem odnosu do smrti gre za nekaj kar se zdi odkrivanje nove dimenzije, saj gre za odpoved samemu sebi. S tem, ko Frančišek odmre staremu sebi postane sposoben globljega odnosa z Bogom. Gre torej za premik od jaza k Bogu, iz minljivosti v večnost.V nadaljevanju Študijskega dne smo prisluhnili pričevanju br. Dominika Papeža OFMCap. Spregovoril nam je o njegovem delu z umirajočimi. Brat Dominik umirajoče spremlja že od majhnega, zaznamovan pa je bil tudi z izkušnjo lastne klinične smrti. Tako se je odločil, da bo raziskal literaturo o duhovnem spremljanju umirajočih in na to temo napisal magistrsko delo. Bolnik, ki umira se najbolj boji, da bi ostal sam ter, da bi ostal v bolečinah. Umirajočemu je potrebno biti blizu, ga pozorno poslušati in spoštovati njegovo identiteto, njegovo pot. Brat Dominik je poudaril, da je umirajočega treba seznaniti z resnico (da bo umrl), mu omogočiti prejem zakramentov in ga pripraviti na pogreb. Izpostavil je, da vsak umirajoči ob koncu življenja išče odpuščanje, saj si prizadeva za spravo z Bogom, s samim seboj ter z bližnjimi. Prisotni udeleženci smo nato imeli pogovor v manjših skupinah. Razdelili smo se v pet skupin kjer smo z drugimi podelili besede o tem kar nas je v dvorani najbolj nagovorilo, vsak pa je z drugimi lahko podelil izkušnjo trenutka soočenja s smrtjo svojih bližnjih. Ob 13.30 smo imeli kosilo v kapucinskem samostanu nato pa smo se polni lepih vtisov innovih spoznanj odpravili proti domu.
tekst: br. Dominik Janez Herle
