Srečanje Frančiškove družine Brezje je bilo v nedeljo 26. januarja 2025. Pred svetomašo je potekala molitev rožnega venca, nato pa je bila sv. maša za vse pokojne Frančiškove brate in sestre iz našega krajevnega bratstva. Po sveti maši smo se zbrali v dvorani nad baziliko kjer smo srečanje pričeli z molitvijo. Vse zbrane je nagovorila predsednica K.B .Brezje, sestra Anica Švab nato pa je besedo predala duhovnemu asistentu našega bratstva p. Robertu Bahčiču.
Pater Robert nam je spregovoril na temo odpustkov in se pri tem navezoval na Simpozij ob začetku svetega leta 2025, ki je potekal na Brezjah 7. decembra 2024. Pri odpustkih gre za popravilo škode narejeno po grehih, ki so bili osebi že odpuščeni v zakramentu sv. spovedi in za katero je skesanec dobil pokoro; gre torej za popravilo časnih kazni. Za prejem odpustka veljajo določeni kriteriji: nenavezanost na greh (niti na mali greh), očiščenje v zakramentu spovedi, pokora, obhajilo, molitev po papeževem namenu »ti lahko iz zakladnice Cerkve prejmejo popoln odpustek, oproščenje in odpuščanje svojih grehov, ki se ga lahko nameniti tudi za duše v vicah.« Pater Robert je spregovoril o zgodovini odpustkov.
Kadar je oseba storila kakšno težko dejanje (odpad od Cerkev, ki je bil velik greh) je ta oseba dobila pokoro, ki jo je morala izvršit preden je dobila odvezo. Tovrstna pokora je lahko trajala
tudi več let in tako so mnogi čakali skoraj do konca svojega življenja, da bi šli lahko spovedi, dobili odvezo, da bi nato lahko šli v nebesa. Dokler oseba ni naredila pokore, ki je bila včasih težka (razna romanja – Rim, Sveta dežela, Kompostelo -, spokorna dela, dobrodelna dela) ni bila oseba dobila odveze in ni bila sprejeta v Cerkev. Ob tem je potrebno omeniti, da je v tem času lahko nekdo (pričevalec vere) molil za to osebo, zanjo zastavil dobro besedo pri škofu. Škof je to dobro besedo sprejel in to osebo odvezal težkih grehov in ga sprejel nazaj v Cerkev. Včasih so imele bazilike pred vhodom veliko lopo v katerih so se zbirali težki grešniki, ki niso mogli biti del Cerkve ter tudi katehumeni, ki so se pripravljali na sprejem vere. V 7. stoletju se je tovrstna praksa spremenila z irskimi menihi. Od takrat naprej se je v Cerkvi obdržala spovedna praksa: skesanec najprej pove svoje grehe, sledi odveza, šele nato sledi pokora. Pokora tako ni več pogoj, da oseba dobi odvezo.
Sv. Frančišek Asiški se je imel za velikega grešnika in se je spraševal, če mu bo Bog odpustil grehe. Zavedal se je, da naredi malo za svojo svetost; ker je bil blizu Bogu je to doživljal toliko bolj. Frančišek se je pri Mariji Angelski spraševal kaj lahko naredi za človeka, da bi se zveličal? Tako je šel k papežu, da bi pridobil Porcjunkulski odpustek za vernike. Papež ga je vprašal »za koliko let želiš, da ti dam odpustek?«, nakar mu je Frančišek odgovoril: »Sveti oče, ne leta ampak duše, duše!« Papež je tako z bulo leta 1216 dovolil Porcjunkulski odpustek od 1. avgusta zvečer (s 1. večernicami) do konca 2. avgusta. V Porcjunkuli so vrata z napisi, ki so bili za Frančiška in Klaro zelo pomembni. Pisalo je »Hic locus sanctus est« (Ta kraj je svet). Poleg tega se nahaja še napis »Hic est porta vita eternum« (To so vrata večnega življenja). Tretji napisa se glasi: »Petitionem Francisce tuam admito« (Tvojo prošnjo Frančišek sprejemam); prošnjo za odpustek, za duše ljudi, da bi lahko imel na tem kraju ta privilegij in milost, da bi dosegli odpuščanje vseh časnih kazni za greh.
Pokojni papež Benedikt XVI. je še kot kardinal na enem od svojih predavanj v Assisiju glede Porcjunkule dejal naslednje: »Tam se je zgodil prelomni trenutek v zgodovini odpustkov!«. Glede odpustkov za sveto leto je od leta 1400 naprej nekaj stoletij veljalo, da odpustki, ki so v veljavi skozi leto nimajo veljave. Odpustek je vernik lahko dobil samo z romanjem v Rim ter z izpolnitvijo kriterijev za sveto leto. Porcjunkulski odpustek je ostal v veljavi tudi med svetim letom, saj je tovrstni odpustek podelil sam papež.
Srečanje smo zaključili z blagoslovom, ki nam ga je podelil p. Robert, nato pa smo se nekoliko zadržali v medsebojnem pogovoru.
Foto in teks: br. Dominik Janez Herle
