Tokratno srečanje Frančiškove družine Brezje je potekalo 30. junija 2024 in je bilo zadnje pred poletnimi počitnicami. Ob 15. uri je bila molitvena ura pred Najsvetejšim, nato je sledila sveta maša za pokojne člane in članice naše Frančiškove družine. Po sveti maši smo imeli srečanje v dvorani, ki ga je vodila sestra Anica Švab. S. Anica nam je na začetku srečanja prebrala molitev k Mariji, ko jo je napisal nek župnik, ki je na Brezjah pri milostnem Marijinem oltarju daroval zahvalno sv. mašo ob 60-letnici nekaterih svojih župljanov. Vsi navzoči smo se nato s pesmijo izročili Sv. Duhu. Naš duhovni voditelj p. Robert Bahčič je 28. junija praznoval svoj osebni rojstni dan,
zato mu je s. Anica čestitala ter izročila darilo. V nadaljevanju srečanja je s. Anica povzela dogajanje Frančiškovega tabora (Skupaj z križano ljubeznijo), ki je bilo v Novem mestu in, ki so se ga udeležili tudi nekateri člani našega bratstva; predvsem je izpostavila odnos, ki naj bi ga imeli do bolnikov in o katerem je na predavanju spregovoril bolniški duhovnik p. Marko Novak. P. Robert Bahčič je zbranim spregovoril o pomenu čudežev, ki jih je Jezus v življenju delal. V Lukovem evangeliju je na vseh teh mestih rečeno, da je šla iz Jezusa moč, da se je nato nekaj zgodilo. Vsak človek se v življenju srečuje z boleznijo in smrtjo. Jairjeva žena v evangeliju je porabila mnogo sredstev (premoženja, zdravnike, ljudi) za ozdravitev, vendar ji to ni pomagalo. Zadnja njena rešilna bilka je bila, da se dotakne Jezusove obleke, saj verjame, da ji On lahko pomaga. Ko to stori žena ozdravi, saj je šla iz Jezusa moč. Tudi drugi ljudje so se dotikali Jezusove obleke, pa niso občutili Njegove moči, saj Jezus ozdravi tistega, ki v določenem trenutku najbolj potrebuje Njegovo pomoč. Jezus v takem trenutku od človeka pričakuje vero ter predanost (»Ne boj se!«). Pred vsakim velikim dejanjem Jezus moli k Očetu, celo preživi noč v molitvi, saj želi vse delati v skladu z Očetovo voljo. V dogodku povezanim z deklico, ki je umrla so se Jezusu mnogi posmehovali, saj so dvomili v Njegovo moč in v Njegovo besede da »deklica ni umrla, ampak spi«. Tudi nam kristjanom se lahko ljudje posmehujejo, ko hodimo za Jezusom. V takih trenutkih moramo Jezusu ostati zvesti in se zavedati, da delamo prav. Sv. Frančišek je oznanjal Križanega in mu tesno sledil, celo tako blizu, da je bil deležen Kristusovih ran (stigem). Frančišek je prvikrat prejel Kristusove (nevidne) rane že pri sv. Damijanu, ko mu Križani spregovori »Frančišek, popravi mojo Cerkev!«. Ta dogodek se Frančišku »vtisne v srce, … od takrat dalje nosil v svojem srcu rane, ki niso bile vidne«. O tem priča življenjepis »Trije tovariši« ter tudi delo Tomaža Čelanskega »Rožice sv. Frančiška«. Frančišek nato doživi navzočnost Križanega v gobavcu, ki se ga je sprva otepal, nato pa se srečanje z njim sprejme v »sladkost«. Tudi mi se večkrat otepamo neprijetnih dogodkov, križev, ko pa enkrat spoznamo kaj je življenje in kaj je pomembno, to lažje sprejmemo. Frančišek kasneje prejme Kristusove rane v vidni obliki na gori La Verna. Vtisnjenje Kristusovih ran na Frančišku je na Brezjah upodobljeno v atriju; kapela Frančiškovih ran, ki je bila grajena leta 1967, ob obletnici kronanja Marijine milostne podobe. Proti koncu svojega življenja Frančišek izgublja vid, kar pa ni bila toliko posledica fizične bolezni, temveč v največji meri duhovnega trpljenja. Pogosto je namreč jokal, saj njegova ljubezen (Jezus) ni bila ljubljena.
Tekst in foto: br. Dominik Herle
