Sestre klarise so nam poslale svojo molitev ob spremljanju Jezusa od trpljenja preko smrti do vstajenja.
Je Kristus smrt premagal, greh – in Vstali z nami je vse dni.
V vseh stiskah in na vseh poteh vanj upirajmo pogled! Uči
poguma nas v vseh težkih dneh, svoj mir nam daje in moči.
Z Marijo vsi za Njim pojdimo, v vstajenjski rádosti živimo!
ALELUJA!
Je Bog Ljubezen, Usmiljenje, Dobrota,
Resnica … smisel pravi je v življenju.
Je Sina nam poslal – to Pot – da pota
usmerjal naša bi in nam v trpljenju
dajál moči, učil nas, da kdaj zmota
nas ne bi preslepila v hrepenenju
po Njem, da s križem nas je rešil, večno
nam mesto je pripravil v raju srečno.
Ker Oče ljubi nas – nam dal je Sina,
da “níhče, kdor veruje vanj, se ne bi
pogubil” (Jn 3,16). O, Ljubezni globočina:
Bog Sina daroval je meni, tebi …
Brezmejnega usmiljenja milina
naj nas presune, da nikdár več ne bi
dvomíli, da nas ljubi Bog v resnici:
je Sin – za nas! – zadóstil vsej Pravici!
Ljubezen – Kristus – Luč od Lúči večne
prisvetil k nam z naročja je Device:
prišel med najbolj uboge je, nesrečne,
se bojeval je zoper zlo, krivice,
učil, ozdravljal … mnoge storil srečne,
je bil glasnik usmiljenja, resnice.
Pokazal je, kaj pravi se ljubiti:
se darovati, sebe zapustiti.
Evharistijo – dar Ljubezni večne –
je dal nam, preden je odšel v trpljenje.
S Telesom svojim je nahranil srečne
učence, Kri jim dal je za življenje.
S tem Božjim Kruhom in Krvjo presrečne
nas hrani verne – v naše posvečenje.
Za Kruh nebeški, Kri – Ti, Jezus, hvala!
Ker v Zakramentu z nami si, o hvala!
Nas Kristus – Božji Sin – do konca ljubi!
Ko gledal je strahote – pot krvavi
potil je … Da otel nas bo pogubi,
za krivdo našo “plačal” bo Postavi,
odrešil nas po Božji bo obljubi –
grozljivo mučen bo. Trpin bo pravi …
“Moj Oče, hočem to, kar Ti! Ne moja
– sprejemam vse! – se zgôdi volja Tvoja!”
Ljubezen silna daje moč Trpinu,
ko se nad njim pošastno razbesnijo
in z biči trgajo meso zdaj Sinu,
na glavo krono s trnja pritrdijo …
Se krohotajo Mu ko pobalinu –
krotkosti Jezusove ne trpijo.
Je za napuh, nečistost zadoščenje …
Nas z blata dvigni Tvoje zasluženje!
Z ljubeznijo je križ sprejel na rame.
Na njem svetá in časov vseh so grehi …
Ponižanje, vse muke nase vzame,
da vsaki naši zadostí pregrehi.
Pritiska križ … kričanje … biči (zame!) –
krvnikov divjih zlobni so “uspehi”:
Ljubezen čista v prah je poteptana –
telo je, duša – ena sama rana …
Ljubezen Sina, Matere Marije,
ki spremlja Ga na poti odrešenja,
globoko v sveti Srci meč zarije
ob srečanju … Tu morje je trpljenja.
Sin Božji – v spravo – žrtev hudobije
pod križem pada sredi brc, rohnenja.
Do konca izmučen končno cilj doseže.
Ga slačijo .. sram čisto dušo reže.
Kot hudodelca dvignili so Sina,
razpetega na križ – strašnó trpljenje.
Ljubezni neizmerne globočina:
žrtvuje se, da dal nam bo življenje.
Odpušča vse nam … Zadnji dar Trpina:
nam Mater svojo dá in odrešenje.
Sovražniki so grob Njegov stražíli.
“Je umrl! Mrtev!” zmago so slavili.
Ljubezen je umrla … Ni! Svetloba
je rajsko čudovita zasvetíla
naenkrat iz zapečatenega groba:
Gospod je vstal! Ljubezen ljudomila
živi na veke! Je ne stre trohnoba!
Je Mater, druge Luč ta razsvetlila.
Odprímo srca vsi tej Luči večni
in “Aleluja!” pojmo skupaj srečni!
Odpri oči nam za ljubezen Tvojo.
Potem v življenju mnogo bo svetlobe,
če zrli bomo žrtev, milost Tvojo –
ne bomo bali stisk se, ne Hudobe,
spolníli bomo zvésto službo svojo,
zarisovali v duše le podobe
Obličja Tvojega in pa Marije,
ki naj globine Božje nam odkrije.
Ljubezni večne zmago – aleluja! –
oznanja stvarstvo celo, Cerkev poje
v vstajenjskem zdaj veselju: Aleluja!
Gospod je vstal, On strl smrt in svoje
odrešil ljudstvo je … O, aleluja!
Mi – z Njim – premagali vse bomo boje!
Za Vstalim smelo pójdimo v trpljenje –
nas čaka zmaga, blaženo življenje!
