So ljudje, v katerih njihovi sodobniki večinoma niso prepoznali ničesar izstopajočega, po njihovi smrti pa se razkrivajo povsem neznani vidiki njihove osebnosti in močna sled, ki so jo pustili v življenju mnogih. Slednje gotovo velja za Marijana Arharja.
Bil je običajen podeželski župnik, ki je večji del svojega duhovništva preživel v eni samo župniji – v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, kjer je bival 31 let. Knjiga z naslovom Pokliči me, ki jo je o njem napisala Helena Reberc, nam odkriva skrivnostni svet duhovnika s posebnim duhovniškim poslanstvom.
Bila mu je zaupana odgovorna in občutljiva služba eksorcista. Bil je tudi član duhovniške skupnosti Frančiškovega svetnega reda in se je zvesto udeleževal tako srečanj duhovniškega bratstva kot tudi srečanj na narodni ravni.
Spomnimo se ga kot tihega, kar nekako odmaknjenega starejšega duhovnika, ki je le tu in tam spregovoril, kar pa je povedal, je bilo trdno in iskreno. Rad je molil rožni venec, kot da je imel z Božjo Materjo spleteno posebno vez. Rad je romal na Marijine božje poti.
Nenehno je bil potopljen v molitev in s srcem za druge, človek sočutja, v katerem je lahko vsak, ki je bil v življenju na kateri koli način ranjen, našel človeka, ki ga je poslušal.
Večkrat je obljubil svojo pripravljenost pomagati tudi v nebesih. Še v času življenja je mnogim rekel: »Ko me ne bo, me samo pokliči, pa bomo to rešili.« Ali pa: »Po smrti vam bom še bolj pomagal.« Priporočimo se njegovi priprošnji!
(po besedilu knjige Pokliči me povzela s. Dorica Emeršič; več na: https://www.druzina.si/clanek/marijan-arhar-clovek-molitve-vere-neomajnega-zaupanja)
