13. oktobra 2019 je med petimi kandidati bila razglašena za svetnico tudi sestra iz Frančiškovega svetnega reda Marguerite (Margareta) Bays, ki je šele druga svetnica (po letu 1500) doma iz Švice. Tukaj je njej kratek življenjepis.
Margareta Bays se je rodila 8. septembra 1815 v preprosti kmečki družini v kraju La Pierraz v ženevski škofiji, v bližini mesta Friburg (zahodna Švica). Bila je drugi od sedmih otrok v družine, kjer sta bila starša Pierre-Antoine Bays and Josephine Morel. Že kot otrok je kazala veliko pobožnost. Leta 1823 je bila pri birmi in tri leta kasneje prejela prvo obhajilo. V svoji sobi je postavila oltarček z Marijinim kipom, pri katerem je pogosto molila. Tudi ostalim otrokom je pripovedovala o Jezusovem življenju.
Potem ko je zaključila osnovno šolanje, je postala vajenka pri šivilji, da bi lahko kasneje tudi sama odprla to obrt.
Margareta je med ljudmi bila poznana po tem, da je bila preprosta, predana in vesela žena, ki si ni želela biti v središču pozornosti. Trudila se je pomagati bolnim in revnim okrog sebe, ti so v glavnini bili kmetje. Ravno njena ljubezen do služenja je bila tista, ki jo je povezala s karizmo svetega Frančiška Asiškega. Kljub temu, da so v njeni okolici pričakovali, da bo vstopila v samostan, se je odločila, da bo Jezusu služila v svetu in zato je vstopila v Frančiškov svetni red. K temu je najverjetneje prispevala tudi situacija v njeni družini – starejši sestri je razpadel zakon, temperamentni brat je pristal v zaporu, mlajši brat pa je imel izven zakonskega otroka, za katerega je Margareta (takrat še sama najstnica) skrbela. Claude se je kasneje poročil. Njegova žena Josette je bila groba in se je pogosto norčevala iz svakinje in ji oteževala življenje. Kljub temu pa ji je Margareta kasneje, ko je bila Josette na smrt bolna, potrpežljivo stregla.
Margareta je živela zelo globoko duhovno življenje. Potem ko je zgodaj zjutraj opravila jutranjo molitev pred kipom Device Marije, je po opravljenih jutranjih hišnih opravilih bila vsak dan pri sveti maši v cerkvi, ki je bila 20 minut hoje stran (ne glede na vreme) v sosednji vasi Siviriez, po maši pa je sodelovala še pri češčenju Najsvetejšega. Potem ko so ji zdravniki diagnosticirali raka na črevesju (takrat je bila stara 35 let), je bila na Marijino priprošnjo čudežno ozdravljena in to na isti dan, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Brezmadežnem spočetju Device Marije (8. december 1853).
Znana je tudi po tem, da je bila katehistinja okoliškim otrokom in sirotam, ki so jo zaradi njene dobrote klicali botra. Znala je napovedati prihodnost. Hkrati pa je sodelovala s svojimi duhovnimi spodbudami v švicarskem katoliškem časopisju in to v času konfliktov med verskimi in političnimi voditelji (Kulturekampf). Redno je obiskovala bolne in reveže, ki jih je imenovala »Božji ljubljenci«. Ko je bila stara 38 let (po ozdravitvi raka), je prejela Kristusove rane, ki jih je imela do svoje smrti – 19 let. Vsak petek je tudi sama podoživljala Kristusovo trpljenje na križu. Avtentičnost ran so preverjali in tudi potrdili na škofijski ravni.
Proti koncu življenja jo je napadla neznana bolezen, ki jo je razžirala od znotraj, v glavnem je ležala v svoji postelji, jesti skoraj ni več mogla, kar je lahko zaužila, je bil zeliščni čaj in košček kruha, vendar je trpljenje prenašala predano in mirno.
Umrla je ob treh popoldne v petek, 27. junija 1879, v starosti 63 let, potem ko je zadnji teden življenja zelo trpela. Na pogrebu se je zbralo na stotine ljudi. Malo kasneje so zemeljske ostanke prenesli na pokopališče ob župnijski cerkvi v kraju Siviriez, ki je postala romarska cerkev. Na njenem nagrobnem kamnu je zapisano: »V življenju je delala dobro, zato bo ostala v svetem spominu. Sveta sestra, draga in nežna botra, ne pozabi teh, ki si jih pustila na zemlji.«
Na njeno priprošnjo sta se zgodila dva čudeža: leta 1998 je deklica brez poškodb preživela hudo nesrečo s traktorjem, leta 1940 pa je mlad alpinist edini čudežno preživel nesrečo v gorah. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1995 razglasil za blaženo, v oktobru 2019 pa je bila razglašena za svetnico.
Papežev nagovor pri slovesnosti kanonizacije si lahko preberete tukaj.
