Sveto Elizabeto, ki goduje 17. novembra, štejemo med pomembne zgodovinske osebnosti, velja pa tudi za eno najvidnejših žensk Katoliške cerkve. S svojim življenjem in delom je zapustila velik pečat v zgodovini številnih dežel: Ogrske, Turingije, Hessna, Bavarske ter nenazadnje tudi naših krajev. Nekateri teologi jo imenujejo tudi »svetnica pravičnosti«. Živela je v istem času kot sveti Frančišek Asiški in sveta Klara, ustanovitelja reda manjših bratov in klaris, ter jih posnemala v doslednem uboštvu in predanosti za druge. Njeno življenje prepletajo legende, ki so odraz čaščenja, občudovanja in ljudske domišljije, obenem pa opozarjajo na pomembne vidike njene osebnosti. Dejstvo, da je le nekaj let po smrti bila proglašena za svetnico, dokazuje relevantnost njenega delovanja.
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila 7. julija 1207 na Ogrskem (najverjetneje na gradu Sàrospatak na severnem Ogrskem) očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski (iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh s središčem v Kamniku). Starši so mali princesi oskrbeli krščansko vzgojo. Zelo rada je molila in bilo ji je v veliko veselje, če je mogla kaj podariti revežem.
Komaj štiriletno so jo 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom 4. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila sta se leta 1221, ko je Elizabeti bilo štirinajst let. Ludvik je z velikim spoštovanjem upošteval nasvete svoje soproge, jo podpiral v njenem karitativnem delu in ji vseskozi stal ob strani, ker je verjel, da delitev bogastva med revne prinaša zahvalo v večnosti. Že leto po poroki je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Mož je namreč poleti 1227 odpotoval, da bi se na strani cesarja Fiirderika 2. udeležil načrtovane križarske vojske, v Italiji pa je zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl istega leta v Otrantu. Po moževi smrti se se sorodniki začeli do nje vesti tako osorno, da je raje zapustila grad Wartburg in se iskala zavetja v vasici Eisenach, kjer se je nihče ni upal sprejeti na stanovanje. Končno se je vselila s tremi otročički v svinjak, ob čemer je mislila na Jezusa, ki se je tudi rodil v hlevu. Vsakdanji kruh zase in za otroke si je morala preskrbeti s trdim delom – vendar ni obupavala, ampak hodila vsak dan zgodaj zjutraj k maši.
Razmere so se popravile, ko so se vrnili soborci pokojnega moža in prisilili sorodnike, da so ji odstopili njen delež. Vrnila se je nazaj; vendar je spomladi 1228 svojevoljno zopet zapustila grad; preselila se je v Marburg v Hessenu. Otroke je dala v oskrbo, sama pa se je popolnoma posvetila bolnikom in revežem.
Leta 1224 so v Turingijo prispeli frančiškani in Elizabeta je začela ne samo spoznavati ideale svetega Frančiška, ampak je tudi živela po njih. Leta 1224 je Elizabeta vstopila v red spokornikov sv. Frančiška. Na veliki petek, 24. marca 1228, se je Elizabeta v Frančiškanski cerkvi v Eisenachu odrekla vsemu svetnemu razkošju in njeni lastni volji. Kot zunanje znamenje je sprejela sivo spokorniško obleko; kot sestra v svetu je želela biti blizu in enaka najnižjim. To jo je ubranilo pred ponovno poroko, ki so jo številni načrtovali zanjo. Uboga vdova je novo področje aktivnosti našla v celostnem odrekanju za uboge in pomembnem karitativnem delu. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla.
Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu naj bi se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. 28. maja 1235 razglasil za svetnico, kar je doživel na veliko radost tudi njen oče Andrej II. Ogrski, ki je umrl še isto leto.
Njen god je po novem na dan njene smrti 17. novembra. Do leta 1969 pa je bil njen god 19. novembra. Na Madžarskem, v Vojvodini in ponekod drugod so se zaradi izročila vrnili k staremu datumu.
V Sloveniji najdemo najstarejšo cerkev na svetu, posvečeno tej izjemni svetnici, ki jo je posvetil njen stric Bertold Andeški, ki je bil v tem času oglejski patriarh. Bil je posebno velik častilec njenega spomina in eden izmed tistih, ki so se posebej prizadevali za njeno beatifikacijo. Cerkev v Slovenj Gradcu je posvetil 20 let po Elizabetini smrti, 30. aprila 1251. Elizabetino grobno cerkev v Marburgu so posvetili 1. maja 1283.
Po njej se imenuje tudi vrsta vrtnic, vzgojenih na Madžarskem.
Sveto Elizabeto prestavljajo z vrtnicami v košari ali predpasniku v zvezi z legendo o vrtnicah; na glavi ima krono, ker je bila kraljevska hči; nosi košaro s kruhom ali vrč z vodo – to pomeni njeno dobrodelno dejavnost: nasičevala je lačne in napajala žejne. Predstavljajo jo tudi s palmo, ki je znamenje zmage nad vabami tega sveta.
Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas, bolnice, bolniške sestre, peki, begunci, brezdomci, reveži in berači, kneginje, vdove, tretjeredniki.
Predavanje o sveti Elizabeti Ogrski (v angleščini) lahko poslušate tukaj.
