Ob prazniku našega redovnega ustanovitelja posredujemo misli br. Primoža, ki je pripravil duhovno misel za srečanje narodnega sveta OFS Slovenije (11. september 2019).
Na povezavi pa se najde besedilo za obred Transitusa (klikni na označeno besedilo).
GOSPODOV UČENEC
Pred nami sta dva pomembna Frančiškova praznika: 17. septembra se spominjamo vtisnjenja ran sv. Frančišku, 3. oktobra zvečer njegov prehod v večnost in 4. oktobra njegov god. Z veseljem in ponosom so bomo ozirali na našega duhovnega očeta, ki nam kaže, kako hoditi za Gospodom.
Ob tem naj nam ne bo nerodno se znova vprašati: Kdo si, Frančišek? Le tako bomo vedeli tudi, kdo smo mi.
Naj nam pomaga evangelij pretekle nedelje (Lk 14,25-33). Za Jezusom je šla velika množica ljudi, verjetno lahko rečemo kar masa ljudi. Bog ve, s kakšnimi razlogi so mu sledili. Jezusu se je zdelo potrebno povedati tej množici nekaj pomembnega. Hotel jih je postaviti na trdna tla. Kdo naj hodi z njim okrog? Nepričakovano se je ustavil, se obrnil k množici in brez posebnega uvoda začel naštevati, kdo ne more biti njegov učenec. Sporočilo je bilo jasno. Edini razlog hoje za njim je: biti njegov učenec. Ne potrebuje oboževalcev, ne iskalcev atrakcij, ne uslužbencev … Edino učence!
In kdo je učenec? Učenec je ves zazrt v svojega učitelja. Pozorno preiskuje, kaj učitelj želi od njega. Učenec neprestano prisluškuje, kaj je Božja volja zanj.
Prav s tem vprašanjem se je Frančišek ves čas ukvarjal: Gospod, kaj hočeš, da storim? Ko si ogledujemo njegovo življenje, lahko zatrdimo, da je bil velik Jezusov učenec. Ves zazrt vanj. Mnogi so ga imenovali kar drugi Kristus.
Če ga občudujemo tudi kot Gospodovega učenca, se nam verjetno zastavlja vprašanje: kako je postal Gospodov učenec? Koliko je bila to njegova odločitev? Odločilni trenutek je bil, ko je izrekel besede: Do sedaj sem za svojega očeta klical Petra Bernardoneja, odslej bom za svojega očeta klical: Oče naš, ki si v nebesih. Od tega trenutka naprej lahko rečemo, da je bil aktiven Gospodov učenec. Jasno je vedel, kaj hoče. Kar nekaj etap pa je bilo potrebnih do tega trenutka.
Zanimivo je, kako je Gospod uporabil tudi njegova čisto človeška prizadevanja, da ga je vodil k sebi. V vojno s Perugio je Frančišek odšel s pričakovanji, da se bo iz nje vrnil s slavo viteza. S pogledom vere lahko rečemo, da pa ga je Gospod ohranil, da je to vojno preživel, poslal pa v izkušnjo ječe.
Naslednja pomembna postaja je bilo Spoleto. Frančišek znova gre iskat slavo, tokrat slavo križarja. Gospod ga že prvo noč zagrabi, mu da izkušnjo skrivnostnega pogovora in ga pošlje nazaj domov. Tam ga je dal na mučno čakanje.
Znova se mu je občutno približal v srečanju z gobavcem, kjer je v Frančišku prelomil odpor do njih, in mu odprl oči, da je videl Kristusov obraz. Nato ga je Gospod prepustil ukvarjanju z gobavci, kar mu je že postalo sladkost, in iskanju samote. Tako ga je pripravil na novo srečanje pred križem v cerkvi sv. Damijana. Tam pa mu je že lahko pokazal, kaj želi, da naredi.
V tem pogledu na Frančiška želim, da bi začutili, da je bistvo tudi naše poti biti Gospodovi učenci in učenke. In to ni naš dosežek. Vsak bo lahko tudi pri sebi odkrival, kako me je Gospod vodil k sebi, v meni prebujal hrepenenje po njem. Gospod potrebuje le, da z njim sodelujem. Naš skupen odgovor na to je odločitev za Frančiškovo pot za Gospodom. Vsak še vedno hodi svojo lastno pot Gospodovega učenca, skupaj pa se nam prepleta prav ob pogledu, kako so to pot hodili sv. Frančišek in drugi, ki so ob njem dozoreli tudi za svetnike. Prebudimo hvaležnost, da nas je pripeljal do sem, in tudi za naprej bodimo predvsem zazrti vanj in v iskanje, kaj on želi.
