»Biserno mašo, 60 let mašništva, p. Filipa bomo praznovali v nedeljo, 30. junija ob 10. uri. Pri slovesni maši nas bo nagovoril njegov novinec p. Stane Zore, ljubljanski nadškof.
Prisrčno vabljeni na praznovanje.«
Tako so zapisali v župnijskih oznanilih na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici, kjer bo sama slovesnost potekala.
P. Filip ima v vrstah Frančiškovega svetnega reda čisto posebno mesto , saj je bil dolga leta duhovni asistent na vseh ravneh (krajevni, pokrajinski in narodni). S svojo blago besedo in včasih že nagajivostjo, je potoval z nami, dokler so mu moči to dopuščale.
Rodil se je 8. februarja 1931 v Breznici pri Žireh kot drugi otrok z rojstnim imenom Franc (Saleški) v kmečki družini z devetimi otroki. Trije so umrli že majhni, pred štirimi leti še najstarejša sestra. »V otroštvu, ko smo bili po rapalski pogodbi pod Italijo, mi je oče večkrat rekel: ‘V Gorico boš šel študirat’. To je pomenilo semenišče.«
Leta 1939 so se z Žirovskega ali iz Italije preselili v Jugoslavijo, v Oslico. Potem je prišla vojna, ko se o študiju za duhovnika ni govorilo. Imel je dokončane samo tri razrede in pol osnovne šole. Prvi povojni osliški župnik Ferdin je leta 1945 oznanil, da bo odprto škofijsko malo semenišče. Delati je moral izpite za osnovno šolo in sprejemne izpite, da je kljub govorjenju staršev, češ, »saj si že prestar«, lahko vstopil leta 1946. Semenišče je stalo na mestu, kjer je sedaj ljubljanska teološka fakulteta. Po enem letu študija so ga oblasti kot druge podobne cerkvene zavode zaprle. Odšel je v drugi razred kranjske gimnazije. Istočasno je njegov brat Cvetko odšel k frančiškanom v Ljubljano. Filip ga je tam obiskoval. Tako se je navzel Frančiškovega duha, že prej pa tudi od mame in sorodnikov, ki so bili tretjeredniki, očetova sestra pa redovnica Frančiškove karizme.
Leta 1948 je prišel k frančiškanom v Ljubljano. Po petem razredu 7. ali »uršulinske« gimnazije je sledil enoletni noviciat v Novem mestu in znova gimnazija v Ljubljani do mature leta 1954.
Vojsko je služil v Kičevu v Makedoniji, kjer je bilo med vojaki zelo veliko škofijskih in redovnih bogoslovcev. Med služenjem mu ni bilo izrečena žal beseda. »Ker me niso znali spraševati. Vprašali niso, kaj bom študiral, ampak, kaj me veseli. Mene pa je veselila slovenščina in matematika. Ker so mislili, da je slovenščina teološka zadeva, sem začel govoriti izključno slovensko.«
Po vrnitvi je od maja 1956 študiral teologijo. Kot redovnik je bil posvečen po četrtem letniku leta 1959. S p. Bernardinom Sušnikom je pričel izmenjaje pomagati p. Romanu Tomincu za Bežigradom. Iz teologije je diplomiral leta 1961.
Najprej je bil nastavljen v Kamniku. Ker se je že pri vojakih nalezel jetike, je po zdravniškem pregledu takoj odšel za pol leta v bolnišnico na Golniku. Od tam leta 1962 na Sveto Goro pri Gorici, kjer je pomagal pri spovedovanju, kolikor je smel zaradi zdravja, po treh letih v Strunjan za župnika in predstojnika samostanske skupnosti. Tam je imel za sobrata rodnega brata, z redovnim imenom p. Leon. Po šestih letih (leta 1971) je bil izbran za magistra novincev. Ta skrb mu je bila zaupana devet let (na koncu je bil po dolžini službe najstarejši med jugoslovanskimi magistri) oziroma dokler ga niso določili za asistenta Frančiškovega tretjega reda s sedežem na Kapeli pri Novi Gorici. V tem času je bil »kriv«, da so nekateri stopili v ta svetni red. Leta 1980, nevezan na samostansko skupnost v Kamniku, je postal še njegov narodni voditelj, kar je ostal šest let. Takrat so ustanovili na Primorskem posebno duhovniško skupnost tretjega reda. Vanjo se je včlanil tudi škof Janez Jenko z obrazložitvijo: »Ker mi svetnik, četudi je iz 13. stoletja, s svojo ljubeznijo do Kristusa, evangelija, ljudi in tudi dela pomaga, kakšen naj bi bil na mestu, kamor me je Kristus postavil«. V tem času je bil tudi štiri leta znova na Sveti Gori. Od leta 1986 do leta 1995 je bil rektor romarske cerkve na Svetih Višarjah. Ker je bil preveč Slovenec, se je moral kot Čedermac umakniti z Višarij. Vrnil se je v Strunjan, od koder je opravljal službo regionalnega-ljubljanskega asistenta tretjega reda. Po božji previdnosti, saj je kot asistent spoznal vso Slovenijo, je leta 1998 kljub visokim letom in brez znanja jezika odšel za sedem let v Avstralijo, v Sydney, za pomočnika p. Valerijanu Jenku pri delu med izseljenci. Ko se je vrnil v Sloveniji, je bil od leta 2005 rektor romarske cerkve pri Novi Štifti pri Ribnici, zadnja leta pa je del skuposti na Kapeli pri Novi Gorici.
»Človek, če vzame zares redovništvo, je srečen, tudi če včasih ‘klepljejo’ po njem. Zato je geslo na moji zlatomašni podobici: Srečen tisti, ki najde svoje veselje v Gospodovi volji. Če potrpi, sprejme z veseljem ali vsaj z dobro voljo tudi odločitve predpostavljenih. Sprejel sem tudi, da so me preganjali zaradi maternega jezika. Skratka, tisti, ki slutijo ali so spoznali, da jih Bog kliče v svojo službo za duhovnika ali redovnika, naj se zavedajo, da bodo srečni samo takrat in v tistem, kar je zanje izbral Bog.« (povzeto po https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-44-CerkevDoma-13)
Pogovor z njim lahko preberete v reviji Brat Frančišek, številka 6 leto 2013 – na spletu jo najdete tukaj.
Ob tej priložnosti res lepa hvala za vse, kar smo dobrega prejeli od p. Filipa in še na mnoga leta.
