Ob koncu leta 2022 je s. Štefka Gunžer (sestra OFS iz ptujskega bratstva sv. Ožbala) vstopila v stoto leto življenja.
Pred slabimi desetimi leti (2013) smo z njo za revijo Brat Frančišek pripravili z njo intervju, ki ga ob tej priliki ponovno objavljamo. S. Štefki pa želimo obilo Božjega blagoslova, duha svetega Frančiška Asiškega ter še mnogo let, ko naj bo med nami.
Kot bumerang – vrzi dobro, pa se ti bo vrnilo
Štefka Gunžer
Prižgana svečka naju je z br. Jurijem pričakala, ko sva torkovo popoldne prišla v stanovanje s. Štefke Gunžer. Že prej so jo opisovali kot vitalno, zanimivo, táko, da jo moraš imeti rad – ampak v živo je nizala presenečenje za presenečenjem. Na pogled ji ne bi pripisal njenih let. Kako bi jih le, ko pa pri devetdesetih še ne potrebuje očal, nima večjih problemov s sluhom in zdravjem na sploh, hodi pokončno in je neprestano v gibanju.
Ponosno nama je pokazala svoje ročno delo –»kvačkanje in molitev« je dejala, ko je razlagala, kaj počne, potem pa omenila še delo v kuhinji in stanovanju, saj živi sama. In presenetljiva je tudi njena življenjska zgodba.
Kako je bilo vaše otroštvo?
Doma sem malo zunaj Ptuja, v Spuhlji, kjer sem preživela otroška leta. Zame je skrbela babica (mati). Svojo mamo sem videla šele, ko sem šla k prvemu svetemu obhajilu. Ko mi je teta pomagala pri oblačenju, mi je povedala, da me čaka presenečenje. Nisem si niti predstavljala, kaj bi lahko bilo, ko sem pa že imela oblekico, pa molitvenik, pa rožni venček. In ko je rekla, da bom videla svojo mamico, sem bila kar malo jezna. Nisem je prepoznala in na vso moč trdila, da so mati moja mama, da druge ne potrebujem. Babica je bila vdova, imela je sedem svojih otrok, ki jih je vzgojila. Zraven njih pa še naju z bratom. Imela me je rada–takrat se mi je zdelo, da je edina, ki me ima.
Časi vašega odraščanja so se gotovo razlikovali od današnjega časa.
Seveda, precej drugače je bilo, kakor je danes. Življenje je bilo veliko bolj trdo, vendar pa tudi bolj prisrčno in bolj iskreno. Ni smo imeli vsega, je pa bilo lepo. Brat je šel zgodaj služit. Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, sem služit šla tudi sama. Pri dveh različnih družinah sem služila tri leta; pasla sem krave, pazila na dojenčka … Po treh letih pa sem se vrnila k babici. Dokončala sem osnovno šolo, potem pa sem se vpisala na meščansko šolo. Želela sem si postati učiteljica. Toda vmes je umrla teta in babica ni mogla več financirati šolanja. Tako sem ostala doma. Pri gospe Mariji Macun, ki je bila tudi predsednica Marijine družbe, sem se izučila za šiviljo. Postala pa sem tudi članica in tajnica omenjene družbe. Naš voditelj pa je bil p. Jozafat Jagodic, ki je naju z možem kasneje tudi poročil.
Moža pogosto omenjate – kar lepo število let sta preživela v zakonu. Kje pa ste se našla?
Na koru! Za praznik svete birme. Skupaj smo imeli pevske vaje za birmo. Jaz sem sicer njega že prej poznala, ker je igral v vseh igrah, ki jih je pripravljala Marijina družba (Franjo Gunžer je bil član ptujskega mestnega gledališča po drugi svetovni vojni), on pa mene ni poznal – bila sem šest let mlajša od njega. Spomnim se, da me je nekoč po vajah spremljal domov. Romantično je bilo, šla sva ob Dravi, opazovala zvezde. Saj ne znam opisati – tako varno sem se počutila ob njem. Tisto leto, ko sva se spoznavala, je bilo resnično lepo. Na veliko reči se je spoznal in mi jih razlagal – jaz pa sem ga rada poslušala.
Med vojno so ga Nemci zaprli in je bil tri leta v Zagrebu, ko pa se je vrnil, so se nanj spravili komunisti. Ko je študiral v Ljubljani, se je zelo povezal z Lojzetom Grozdetom, bila sta velika prijatelja. Oba sta imela za seboj podobno zgodbo – bila sta brez očeta, revna, sodelovala sta pri Orlih in Marijinih kongregacijah. Čisto lahko bi se tudi Franju zgodilo enako, kot se je Lojzeku. Mož ga je opisal kot dobrega človeka in molila sva zanj.
Potem pa je prišla poroka in življenje po njej …
Imela sem srečo, da sem res dobila dobrega moža. Ko danes pravijo, da ni mogoče iti v zakon čist, imam sama izkušnjo, da je to mogoče. Seveda pa se je potrebno pogovarjati, si zaupati, vztrajati pri zastavljenem. Pa ne misliti, da nisem bila v mladosti živahna in vesela, vendar sva oba z možem počakala na poroko in šla pred oltar čista. Ni dobro, če se s stvarmi hiti. Če se mislita dva poročiti, imata po poroki dovolj časa za vse.
Midva sva po poroki živela pri babici – vmes se je rodila Majda (najstarejša od treh hčerk), potem pa sva dobila stanovanje v Ptuju, kamor sva se preselila. V samem mestu smo se potem selili še štirikrat, da smo na koncu sedaj tu (župnija svetega Ožbalta).
In od tu je tudi vaša povezanost z brati prvega reda?
Mož je bil veliko pri minoritih v »kloštru« tudi že prej. Tudi po poroki druženje z njimi ni prenehalo. Zelo lepo smo se imeli, bili smo si kot sestre in bratje. Veliko smo tudi peli, se pogovarjali, si pomagali. Toliko lepih spominov je na tiste čase. Potem sva sodelovala v proštiji, prav tako pri bratih minoritih.
Enako pa smo se povezali tudi s kapucini, ko sva se nazadnje preselila v njihovo župnijo.
Ker sta bila verna in to tudi javno pokazala, vama v časih po drugi svetovni vojni gotovo ni bilo lahko.
Hudo je bilo. Mož vmes tri mesece ni imel službe, bilo smo popolnoma brez denarja. Takrat so nas nad vodo držali minoriti. Komunisti so od moža zahtevali, da bi vohunil in ovajal zanje, pa tega ni hotel narediti, zato smo vsak mesec imeli »premetačine« – pregledali so nam celotno stanovanje. Kaj točno so iskali, ne vem. Vsekakor ničesar niso našli. Nekaj časa je mož bil sosodnik, potem pa so ga od tam vrgli. Leta 1958 so zaprli poklicno mestno gledališče in na koncu je mož pristal v mlekarni. Sama sem bila doma in nisem hodila v službo. Sicer sem pred rojstvom otrok delala v računovodstvu, ampak po prihodu otrok sva se odločila, da jih bova sama vzgajala. K sebi sem vzela tudi babico in zanjo skrbela do smrti (umrla je stara 96 let).
Rodile so se nama tri hčerke, sin pa je pri porodu umrl. Kaj vem, kaj bi bilo, če bi preživel – morda bi pa bil duhovnik, kot si je želel biti v mladosti mož.
Da bi pomagala preživeti družino, sem tudi šivala. Zaradi tega (in zato, ker so bili patri pogosto pri nas na obisku in nismo skrivali, da hodimo k maši) so nas tudi ovadili in zagrozili z rubežem. To, da niti zase niti za druge ne bi smela šivati, me je ujezilo in odgovorila sem, da če pridejo po šivalni stroj, ga bom uničila, da nihče ne bo imel koristi od njega. Potem pa jih ni bilo več.
Z možem sta vzgojila tri hčere, kaj ste jim želela vcepiti?
Trudila sva se, da jim privzgojiva spoštovanje do ljudi, pa ubogljivost do staršev. Pri vzgoji sem bila jaz tista bolj stroga, pri atu so dekleta lažje prišla skozi. Nikoli se z možem nisva skregala, če je že kakšna beseda bila med nama, je bila zaradi otrok, on je bil bolj popustljiv. Nekdo pa je moral biti dosleden.
Za seboj imate kar nekaj bolečih, težkih trenutkov. Kje jemljete moč, da minejo?
Če mi je težko, si vedno mislim, danes je hudo, jutri pa bo »Bogec« stvar obrnil na dobro. Zanašam se na dobro. V vsako slabo stvar je potrebno prinesti nekaj pozitivnega. Če je stvar dobra, ti bo Bog gotovo pomagal, da se uresniči.
Verjamem, da je nad vsem Božja volja. Če veruješ v Boga, ti to pomaga. To je tako kot bumerang, če vržeš dobro, se dobro tudi vrne k tebi.
Povezanost in prijateljstvo s Frančiškovimi brati vam je v življenje prinašalo tudi duha in način življenja svetega Frančiška. Franjo je postal tudi prvi predsednik OFS (FSR) Slovenije.
Saj ni želel biti, sam je rekel: »Niti zaobljub nimam, ne morem biti predsednik.« Pa ga je pater prepričal, ko mu je dejal: »Ti zaobljube že živiš vsak dan!« In je sprejel služenje.
Zelo se je trudil. Hodil je okrog, bil na mednarodnih kapitljih, v München sem ga spremljala tudi jaz. Frančišek mu je bil blizu, zdi se mi, da mu je bil podoben – skromen, preprost, vesel, pripravljen pomagati. In to vse življenje, do konca.
Sama sem pa k Frančiškovi družini prišla kasneje. Imela sem dovolj dela z družino in vzgojo. Sem pa bila vseskozi povezana s Frančiškom.
Danes ste sestra v krajevnem bratstvu Sveti Ožbalt – Ptuj. Kako pa je s sodelovanjem v njem?
Dostikrat špricam (smeh). Toliko praznovanj imamo doma, da včasih ne uspem priti na srečanje, ker je ravno v nedeljo v času kosila. Vnuki, pravnuki (teh je že sedem)…v vsakem mesecu je kak rojstni dan, težko pa je biti na dveh krajih hkrati. Se pa trudim, da molim.
Zatekam se k »mojemu« Frančišku (z roko pokaže v smer, kjer na steni visi lesorez svetega Frančiška Asiškega) in vem, da mi pomaga.
Pri svojih letih ste neverjetno vitalni. Vsako jutro greste k sveti maši (približno 30 minut v eno smer). Kaj je recept za dolgo življenje?
Mišljenje, da so stvari v osnovi dobre! Ne se pustiti, da te kaj potre, povozi. Če pa je težko (kar pride), pa je potrebno potrpeti. Saj sem tudi sama kdaj manj dobro, mi je hudo, in ko me kdo sprašuje po počutju, se včasih tudi malo zlažem glede tega, da ne bi koga skrbelo. Ampak imam tak značaj, da znam v stvareh videti pozitivno. In vse izročam Božji volji. Vse gre po korakih – zjutraj se zahvalim za noč, ki je minila, zvečer za dan, ki se je zgodil.
Tudi moja starost je Božja previdnost. Domači mi pravijo, da moram še živeti, da bom molila zanje, ker sami še ne morejo toliko. »Bomo, ko bomo v tvoji starosti,« pravijo, »ampak zdaj te potrebujemo, da to delaš ti.« In se trudim za to.
Ob koncu sva z Jurijem dobila še velikonočni žegen. »Pri nas ga imamo še vsaj mesec po veliki noči, včasih celo do binkošti,« nama je razložila. »Saj praznujemo veliko noč vse leto, a ne?« je ob tem pomežiknila. Ob taki modrosti nisva imela kaj pripomniti. Tako sva srečanje zaključila hvaležna – za kosilo, še bolj pa za gostoljubje in pripravljenost s strani sestre Štefke.
Fani Pečar, br. Jurij Štravs
(intervju se najde v Bratu Frančišku , na strani 15)
