V letošnjem adventnem času (od praznika Brezmadežne do Božiča) nas bodo s svojimi kratkimi razmišljanji o dnevni Božji besedi spremljali sestre in bratje našega predsedstva (CIOFS).
9. 12. 2022
»Piskali smo vam …« (Mt 11,17)
Intenzivnost našega pričakovanja se povečuje z minevanjem adventnih dni, naša molitev pa postaja iz dneva v dan bolj vztrajna: Marànathà! Ko molimo: ” Pridi, Gospod Jezus! “ne določamo, kako naj Gospod pride k nam. Običajno ga samo povabimo, da pride, in mu pustimo možnost, da sam izbere pot, način, kako se želi predstaviti v našem življenju.
Glede na današnji evangeljski odlomek prihaja Gospod včasih k nam v radostni pesmi flavte, spet drugič pa v pesmi žalovanja. Pomembno je, da smo pozorni in dovzetni za njegove številne obiske tekom našega življenja. Ne glede na melodijo flavte, ki danes navdihuje naše življenje, njegov prihod vedno prinaša uteho, mir in tolažbo, a le, če smo sposobni začutiti in sprejeti Njegovo Prisotnost.
10. 12. 2022
UČENCI SPRAŠUJEJO JEZUSA
” Elija je že prišel, a ga niso prepoznali.” (Mt 17,10-13)
Dragi sestre in bratje,
današnji evangelij nas najprej spomni, da so učenci tik pred tem odlomkom bili priča razodetju Boga, ki se je zgodilo skozi Kristusovo spremenjenje, kjer sta se mu pridružila Mojzes in Elija. Ta dogodek je očitno še vedno v njihovih mislih, ko v današnjem evangeliju sprašujejo Jezusa. Iskali so pojasnila glede Elijeve vloge kot predhodnika konca sveta. Verjeli so, da se mora Elija vrniti, da bi se uresničilo Božje kraljestvo, Jezus pa jih poskuša premakniti s tem, da je Elijevo delo že opravil Janez Krstnik! Jezus kaže, kako se Bog premika v drugačnem ritmu od nas. Včasih se lahko ustavimo ali obtičimo v preteklosti in zamudimo tisto, kar je pred nami in ob nas ter zgrešimo Božjo prisotnost v tukaj in zdaj.
Jezus v tem evangeljskem odlomku svojim učencem jasno pove, da morajo, če mu resnično želijo slediti, trpeti z njim in se žrtvovati. Elija je v svojem času veliko pretrpel; enako se je zgodilo z Janezom Krstnikom; na koncu je daroval svoje življenje, ko so ga obglavili.
Jezus svojim učencem razloži, da se nova doba miru začenja zdaj, za tiste, ki znajo izkoristiti svojo priložnost, ki se odzovejo na klic k spreobrnjenju in vzpostavijo mir v svojih srcih.
Lepota tega odlomka (Mt 17,10-13) je tudi v tem, da vidimo učence, ki Jezusu postavljajo svoja vprašanja, da bi slišali, kaj ima on povedati o prihodnosti Božjega kraljestva. Tudi mi smo opomnjeni na to, naj Jezusu prinesemo vsako vprašanje, vsako misel, vsako uro vsakega dne … v molitvi … ali v drugih življenjskih okoliščinah.
Naj odkrijemo, da je Jezus Mesija v katerega smo upali in da je v njem Bog vsakodnevno zvest svojim obljubam, njegova ljubezen do nas pa traja iz dneva v dan.
“Gospod, razjasni svoje obličje, da bomo rešeni.” (Ps 79)
11. 12. 2022
»Bódite močni, nikar se ne bojte! … On prihaja, da vas reši!« (Iz 35,4)
Vera nam pomaga verjeti, da prihaja Odrešenik; zato moramo kot Janez Krstnik pripraviti pot Gospodu s pogumom in ponižnostjo.
12. 12. 2022
Tvoja nežnost in milost sta večni
V srcu Matere, z veseljem vsak dan čakamo Gospoda, dar tvoje ljubezni, ki razsvetljuje naš obstoj, če je tvoja ljubezen z nami in nas ohranja združene, težave niso pomembne. Blagoslovi, Gospod, naša življenja in našo pot, naše sanje ter naše vsakodnevno delo.
13. 12. 2022
Kateri od obeh sinov je izpolnil očetovo voljo?
Dva sinova v Jezusovi priliki predstavljata vsakega od nas, ki hodimo po poti vere. Najti moramo primer vere prvorojenca. To pa zato, ker je uresničil Božjo voljo kljub temu, da je bilo delo težko in ga ni hotel opraviti. Kesanje in vera sta sredstvi za uresničitev Božje volje.
14. 12. 2022
Dobrota in zvestoba se bosta srečali,
pravičnost in mir se bosta poljubila.
Iz zemlje bo pognala zvestoba,
z nebes bo gledala pravičnost. (Ps 85,11-12)
To so besede upanja, oznanilo, obljuba, ki se bo še toliko bolj izpolnila v teh časih pričakovanja, ne samo v adventu, ampak v prihodnjih časih v svetu, kjer ne bo več skrbi in bomo čakali na ponovni prihod Njega, ki bo vse to izpolnil.
15. 12. 2022
“Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega.” (Lk 7,28)
Čeprav si ne bi smeli prizadevati, da bi bili največji med rojeni iz žena, bi bila skrajna milost in privilegij biti najmanjši v Božjem kraljestvu. Naše hrepenenje ne bi smelo biti obrnjeno k iskanju zgolj zemeljskih stvari, temveč bi si morali prizadevati za večno življenje.
16. 12. 2022
Po poti odrešitve ne moreš hoditi sam. (Jn 5,33-36)
V današnjem Janezovem evangeliju se pojavlja lik predhodnika. Jezus vidi predhodnika kot tistega, ki je bil sposoben biti priča za Mesija s svojim življenjem in izjavlja, da: »Janez je pričal za resnico«, in »bil je svetilka, ki gori in sveti«. Svetloba, ki jo je izžareval predhodnik, ni bila njegova lastna; ” ni bil on luč” (Jn 1,8) ampak je bil le svetilka, ki gori in sveti”.
V času adventa si dovolimo, da nas razsvetli bleščeča svetloba predhodnika, da bi se odpravili na srečanje z Gospodom “s pravo lučjo, tisto, ki razsvetljuje vsakega človeka” (Jn 1,9).
Na potovanju proti Kristusu si dovolimo, da nas vodi brezpogojno povabilo samega Krstnika, in v kratkem pregledu vesti poudarimo, kaj se mora v nas zmanjšati, da lahko le Jezus raste.
Opomnjeni smo na Potrjeno Vodilo, v katerem Frančišek poziva vse družbene kategorije tako cerkvene kot človeške skupnosti, da si dovolijo biti vključeni v avtentično spreobrnjenje ljubezni, služenja in slavljenja Boga brez omejitev in zadržkov.
» … vsi, ki v sveti katoliški in apostolski Cerkvi hočejo služiti Gospodu Bogu, vse cerkvene redove, duhovnike, diakone, subdiakone, akolite, eksorciste, lektorje, ostiarije in vse klerike, vse redovnike in redovnice, vse konverze in vse otroke, ubožce in stiskane, kralje in kneze, delavce in kmete, hlapce in gospodarje, vse device, vse vdržne in poročene, laike, moške in ženske, vse nedorasle in doraščajoče, mlade in stare, zdrave in bolne, vse majhne in velike, in vse narode, ljudstva, rodove in jezike (Raz 5,9;7,9), vse narodnosti in vse ljudi kjerkoli po širnem svetu, kar jih je in še bodo … da bi vsi mi vztrajali v pravi veri in spokornosti, saj se drugače nihče ne more zveličati.« (Nepotrjeno Pravilo svetega Frančiška, poglavje XXIII)
- 12. 2022
Družinsko drevo Jezusa Kristusa še vedno raste. Obstajajo “očetje” naše vere. Zaradi pričevanja vere in življenja določenih ljudi se je Jezus rodil v mojem srcu. Ali delim svojo vero, da lahko zrastejo nove veje? Ali sta moja vera in ljubezen živi, da se Kristus lahko ponovno rodi?
18. 12. 2022
Današnji evangelij nam kaže, kako Jožef, pravičen mož, brezpogojno zaupa Bogu: sprejme angelovo povabilo in brez vprašanj vzame Marijo svojo nevesto k sebi. Njegov DA načrtu odrešenja je tako pomemben kot Marijin, ker omogoča otroku, da se rodi, ima ime in je zaščiten, še posebej v težkih letih otroštva. Jožef sprejme, da postane oče, ne da bi prispeval k Jezusovemu spočetju; življenje sprejme tako, da nam pokaže očetovstvo srce.
Je zgled zaupanja, pa tudi upanja, velikodušnosti in odprtosti do življenja, ki ga danes potrebujemo bolj kot kadarkoli prej.
19. 12. 2022
Zgodba o Zahariju in Elizabeti je znana. Par je bil brez otrok, a pravičen, brez krivde v Božjih očeh. V njunem času je bila jalovost povezana s kaznijo in razumljena kot prekletstvo od Boga. Biti jalov je pomenilo biti brez dostojanstva, šlo je za javno sramoto. Bog je povrnil dostojanstvo, ko je Zaharija na oltarju zažigal kadilo. Zgodba ima nauk za nas. Jalovost ni prekletstvo, vendar včasih Bog odlaša, da nam da tisto, za kar prosimo, ker čas še ni zrel. Uči nas potrpežljivo čakati na Božji čas. Ko je prišel Božji čas, je Elizabeta spočela sina, ki je bil predhodnik obljubljenega Mesije. Zgodba je tudi spodbuda, da nobena od molitev ne ostane neodgovorjena. Zamuda ni zanikanje. Hvaliti bi morali Boga, ker bo uslišal vse naše molitve. Njegove obljube so neomajne. Potrpežljivost je vrlina, za katero bi morali vsi prositi. Ne glede na to, da takrat, ko je Bog odgovoril na Zaharijeve in Elizabetine molitve, Zaharija ni verjel, da bo njegova žena spočela. Par je potrpežljivo čakal, da se Božja beseda izpolni v njunem življenju in zvesti Bog je obljubo izpolnil. Pri Bogu ni nič nemogoče. Nikoli ne dvomimo v Boga. Vse, kar je obljubil, se bo izpolnilo. Naša dolžnost je, da ostanemo pravični in nedolžni pred Njegovim prestolom.
20. 12. 2022
Mariji je bila oznanjena dobra novica o odrešitvi človeštva, ne samo zato, ker je Devica, ampak predvsem zato, ker je njena duša bila na voljo Bogu.
Zahvalimo se Bogu za vzor življenja, ki nam ga daje v Mariji in se učimo od nje, da bomo vedno znali ponuditi svojo razpoložljivost Bogu.
21. 2. 2022
Veselimo se srečanja z Jezusom! Kakšno veliko veselje lahko povzroči tudi nerojeno ŽIVLJENJE, kakšno vznemirjenje lahko povzroči srečanje z upanjem v življenje! Čakati, iti, srečati se, služiti in se veseliti. Naučimo se te glagole živeti iz srca. Naj ta radost, to slavje napolni naša srca ob Božiču!
22. 12. 2022
»Od roda do roda traja njegovo usmiljenje …«
Božja obljuba prihaja v osebi Jezusa Kristusa, usmiljenje se je utelesilo.
23. 12. 2022
Lepota adventnega časa se skriva v poti, ki jo prehodimo, v odprtosti naših src za Božjo besedo, v božični glasbi, ki nas spremlja na naših ulicah, v ritmu upanja, v katerega se postavljamo, ne z namenom, da bi prišel posamezni dan, ampak da bomo pripravljeni in bomo zahrepeneli po “Velikem dnevu”. Kristus je tisti, ki je razlog našega Upanja.
24. 12. 2022
“…. nas bo obiskalo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.” (Lk 1,78-79)
Tudi v največji temi smo lahko prepričani, da bo prišla svetloba in bomo lahko hodili po poti miru. Pripravimo se torej na prihod svetlobe in na to, da bomo hodili po poti miru, “v svetosti in pravičnosti vse svoje dni! ” (prim. Lk 1,75)
