10. člen

V razlagi 10. člena vodila lahko preberemo, da se po naših bratstvih malo govori o krepostih, ki so za prvi in drugi red zaobljube zaradi njihove posvetitve Bogu. Nas, ki nismo po samostanih sicer ne vežejo zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v takšnem smislu vendar so tudi za nas to učinkovita sredstva, da se vzgajamo in rastemo v tem, kar je temelj Frančiškove duhovnosti; nenavezanost na stvari, odpoved lastni volji in zemeljskim stvarem, ki lahko vodijo v odvisnost, obvladovanje samega sebe in svojih čutov. Tako je pokorščina tudi za nas, brate in sestre OFS. A čemu? Najprej Bogu. Pokorščina Njemu priznava, da nam On tudi dopusti kakšno bolečo preizkušnjo, da bi utrdili našo vero v prihodnje življenje, ki nas čaka. Osebno srečanje s Kristusom bi morali imeti vedno v mislih in nam naj bi pomagalo živeti kot dobri bratje in sestre OFS in bi bili pokorni ne samo v bratstvu temveč tudi na civilnem področju.

Ne moremo reči, da smo resnični člani OFS, če ne poznamo svojega Vodila in če temu, kar od nas zahteva, nismo pokorni. V resnici od nas ne zahteva ogromno, le usmerja nas k evangeliju po zgledu serafskega očeta. Zdi se, da je beseda pokorščina danes brez veljave ali da je znamenje slabotnih, pa ni. Ravno nasprotno, je vedno aktualna, je potrebna in je krepost močnih, to je tistih, ki se znajo odpovedati čemu svojemu zaradi višjih ciljev.

Če otroci ne ubogajo več svojih staršev, če se odrasli upirajo svojim predstojnikom in zakoniti oblasti, potem je to velik problem, ki nas kliče k premišljevanju. Občutek pokorščine se je in se še naprej močno izgublja, ker se je v porušenju vrednot izgubil njen cilj in tudi izvor. A Bog še vedno hoče, da smo v okolju, v katerem živimo, »luč« in »sol«.

Vodilo pove, da morajo člani OFS poslušati glas Cerkve, ki je mati in učiteljica, in ga ubogati. Tudi civilne zakone je potrebno spoštovati. To Jezus sam jasno pove: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« V okolju kjer delamo bodimo mi prvi, ki bomo spolnjevali navodila odgovornih brez godrnjanja, brez kritiziranja, brez hujskanja drugih, še manj z uporom. A naša naloga je tudi, da si pokorščino osmislimo. Da ugotovimo, kako in zakaj nas približa Bogu. Kot namreč noben ekstrem ni dober, kot na primer ugovarjanje in nasprotovanje za vsako ceno, tako tudi slepo sledenje brez razmišljanja ne pomeni doprinosa boljši družbi ali naše bližine Gospodu. Seveda pa je to mogoče le z Njim, ki je model našega življenja. On nam bo pomagal razumeti smisel in vrednoto pokorščine. Le odpreti moramo svoja srca.

Člen 10
Združeni z Jezusovo odrešilno pokorščino, ki je svojo voljo izročil v Očetove roke, naj zvesto izpolnjujejo svoje poklicne dolžnosti v raznih življenjskih okoliščinah. Posnemajo naj Kristusa, ubogega in križanega, in naj pričajo zanj tudi v težavah in preganjanju.