11. avgusta obhajamo god svete Klare.
Življenje
Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju v plemiški družini. Ne da bi starša vedela, kaj čaka njunega otroka, sta deklici izbrali ime Chiara, kar pomeni »svetlikajoča se«.. Začudeno je opazovala spremembo v življenju dvanajst let starejšega Frančiška. Njegova odpoved vsakršnemu imetju je postala tudi njen ideal. Z osemnajstimi leti je leta 1212 pobegnila od doma in odšla k Frančišku v porcijunkulsko kapelo na ravnici pod Assisijem. Po legendi naj bi ji Frančišek odrezal dolge lase, potem pa ji izročil redovno oblačilo in pajčolan.
Klarin beg iz bogastva v uboštvo je bilo rojstvo reda klaris, drugega reda sv. Frančiška. Potem ko je nekaj mesecev preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.V naslednjih letih se je Klari pridružilo veliko število mladih žena. Leta 1216 je papež Inocenc III. redovni ustanoviteljici dodelil privilegij uboštva.
Klara, ki je bila že od otroštva slabotnega zdravja, je bila od leta 1224 dokončno priklenjena na bolniško posteljo. Od tod je doživljala, kako se je njen red vedno bolj širil. Legenda pripoveduje o številnih Klarinih čudežih. Leta 1240 in leta 1241 ji je uspelo obvarovati samostan svetega Damijana pred saracenskimi napadi.
Klara je bila prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo. Malo pred smrtjo, 9. avgusta 1253, ga je papež Inocenc IV. potrdil. Sv. Klaro so najprej pokopali v cerkvi sv. Gregorja v Assisiju. Papež Aleksander IV. je 15. avgusta 1255, dve leti po njeni smrti, Klaro razglasil za svetnico. Ko je bila leta 1265 dograjena cerkev, posvečena njej so tja prenesli tudi njene posmrtne ostanke. V kripti počiva še danes nerazpadlo telo.
Slovenci smo imeli že 47 let po njeni smrti prvi samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Danes imajo klarise svoje samostane v Nazarjah v celjski škofiji, v Dolnicah v ljubljanski nadškofiji in v Turnišču v murskosoboški nadškofiji. Po vsem svetu pa živi okoli 12. 000 sester klaris v približno 900 samostanih.
Klara in Assisi
V stolnici svetega Rufina si obiskovalec lahko ogleda krstni kamen, nad katerim so prejeli zakrament krsta sv. Klara, sv. Frančišek in poznejši cesar Friderik II. Štaufovec.
Pri Svetem Damijanu ima človek občutek, kot da je v nekem drugem, Klarinem svetu izpred sedmih stoletij. Mali samostan izžareva resnični kontemplativni mir. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Na ogled je tudi celica, v kateri je Klara umrla. Tudi terasasti vrt je poln spominov: tu je sv. Frančišek Asiški napisal svojo Sončno pesem.
Češčenje in običaji
S “Klarino vodo”, blagoslovljeno v cerkvi svete Klare v Assisiju, si bolniki zdravijo bolne oči. Papež Pij XII. je leta 1958 sv. Klaro postavil za zavetnico televizije, ker je na božično noč leta 1252, ko je bolna ležala na svoji postelji, lahko v celoti spremljala bogoslužje bratov v dokaj oddaljeni Porcijunkuli.
Upodobitve
Sveta Klara je največkrat upodobljena v temnorjavem redovnem oblačilu. Ena redkih izjem je znamenita freska Simoneja Martinija (iz leta 1330) v kripti bazilike svetega Frančiška v Assisiju. Slika prikazuje redovno ustanoviteljico v belem, ohlapnem oblačilu, z ruto in svetniškim sijem. Njeni atributi so knjiga z vodilom, monštranca, križ, ciborij ali lilija. Z lilijo je upodobljena na Giottovi freski v cerkvi svetega Križa v Firencah. Nenavadna je slika v barcelonski katedrali: na oltarnem krilu iz 15. stoletja drži v rokah opatsko palico.
Velikokrat jo vidimo tudi v družbi z drugimi svetniki, npr. na Rubensovi sliki v madridskem Pradu s sv. Tomažem Akvinskim, s sv. Norbertom in z zahodnimi cerkvenimi očeti. Predvsem v Assisiju jo prikazujejo tudi s sv. Frančiškom.
Sv. Klara, prosi za nas!